15 - 17 SEPTEMBER 2017 MARIBOR
  • Ohranjati in pospeševati zdravje, normalno rast in razvoj otrok in mladostnikov
  • Razvijati psihomotorične sposobnosti
  • Graditi samozavest, spoštovanje, pogum, odgovornosti in vztrajnost
  • Otroke navajati na šport in jim privzgojiti potrebo po gibanju
  • Privzgojiti delovne navade in sposobnosti za delo v skupini

Med prve ljubitelje jujitsa v Sloveniji moramo šteti pokojnega Antona Kosa iz Ljubljane, ki je pripovedoval, da ga je neki nastop, ki ga je videl leta 1920 v Avstriji tako navdušil, da se je takoj ogrel za ta šport. Videl je, kako je neki majhen in šibak borec jujitsa porazil znanega boksarja. Iz zanimanja za to novo umetnost je zbral nekaj knjig ter drugega gradiva in se teoretično seznanil, da je kot funkcionar slovenske težko atletike  in Sokola pripravil nekaj predavanj za člane teh organizacij. V glavnem je razlagal o razvoju in vrednosti jujitsa.
Šele v letu 1941 je bil objavljen v ljubljanskem časopisu »Družinski tednik« dne 25. 11. 1941 oglas, s katerim so bile vabljeni dame in gospodje na redne vaje jujitsa. Kdo je bil takratni trener in kako se je zadeva iztekla, ni znano. Naslednje leto se je zgodilo nekaj, kar se lahko imenuje začetek organiziranih vaj. Oto Baumgartner, po rodu Žid, asistent za jujitsu na visoki šoli na Dunaju, se je pred nacisti umaknil v Trbovlje in nato v Ljubljano. Prvih prijemov samoobrambe je učil grupo mladincev v Pokojninskem zavodu, kasneje pa kar v svoji sobi na Gradišču. S svojim trudom in strokovnim znanjem je dal svojim učencem osnove juda, med katerimi sta bila tudi Tone Žlender in profesor Miloš Požar. Vadba je bila trikrat tedensko, toda ne dolgo. Ota Baumgartner je njegov učenec Žlender videl zadnjikrat v nacističnem transportu za Dachau. Od tam se ni nikoli več vrnil. Njemu v čast so letna tekmovanja za »Baumgartnerjev pas« v stilu starih tradicij, ne glede na težo in pas.
Od osvoboditve pa tja do leta 1948 ni podatkov o tem, ali se je kdo ukvarjal z organizirano vadbo. Po tem letu sta Baumgartnerjeva učenca Požar in Žlender vodila prve tečaje samoobrambe. Požar na učiteljišču, Žlender pa v TVD Partizan Tabor v Ljubljani. Njuna tečaja so leta 1950/51 med drugim Obiskovali tudi pokojni Ivo Reya, prvi nosilec mojstrskega pasu 1. dan, Tine Lapajne, Dušan Kolnik, Niko Vrabl, Marjan Lavrič in Ante Prančič.
O judu takrat še ni bilo govora. Šele pozneje, ko je Niko Vrabl sodeloval na svetovnem kongresu o borilnih japonskih veščinah v Avstriji se je počasi ločeval jujits  in judo. Omenjeni študentje so odšli še v Maribor in Celje in so poleg Ljubljane ustanovili judo klube v svojih centrih in jih tudi vodili. Tako se je leta 1952 pričela organizirana vadba juda v Sloveniji. Leta 1957 se je v Ljubljani osnovala Judo zveza Slovenije.
Danes je v Sloveniji registriranih 78 klubov in nekaj manj kot 5000 judoistk in judoistov. Judo zveza Slovenije je članica IJF (Mednarodna judo zveza) in EJU (Evropska judo unija),ki skrbita za razvoj juda v svetu in Evropi.